Jani Kovačič v Atriju ZRC z Orfejem iz pekla / Koncert ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Vabimo na koncert ob dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki bo 27. januarja ob 20. uri v Atriju ZRC. Nastopil bo Jani Kovačič, ki bo izvajal pesmi Aleksandra Kulisiewicza s svoje zgoščenke, ki nosi podnaslov Lagerske pesmi - in točno to tudi so, saj jih je Kulisiewicz izvajal v koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Ljudje so se vedno k umetnosti zatekali v največji stiski, poezija Kulisiewicza pa priča tudi o tem, da je ljudi prav ta napeljala k temu, da svojo nesrečo skušajo pregnati in premagati s pesmijo. Tako skušajo na simboličen način premagati tiste, ki so jim bolečino prizadejali in premagati hromeči strah ter se pripraviti na upor. Pri Slovenkah in Slovencih je vsak upor napovedala prav njihova umetnost.

Največjo prelomnico na poti v množično opisovanje vsakdanjega trpljenja predstavlja prva svetovna vojna. Zaradi grozot te apokalipse so ljudje, ki se do 1914 niso znali niti dobro podpisati, začeli pisati dnevnike ter dolga, predvsem pa pretresljiva pisma in pesmi. Nekajvrstični utrinki groze, ki so za njimi ostali, nam pričajo o njihovem življenju v strelskih jarkih in nam povedo več kot vrsta strokovnih razprav.

In ko je že kazalo, da hujše ne more biti, je udarila druga svetovna vojna, za grozoto katere še vedno nismo našli ustreznih besed. Še posebej zato, ker so mučitelji in ubijalci svoja barbarstvo pogosto dokumentirali. Spomnimo se samo fotografskega albuma iz Auschwitza.

Žal zelo malo ljudi pozna rabski album, v katerega so italijanski fašisti, v želji, da bi prikrili dokaze za 3000 umrlih taborišnic in taboriščnikov, nalepili posnetke preskrbljenih ujetnikov v zidanih spalnicah, na pravih posteljah. Tu in tam so v kader postavili tudi koga z menažko v roki, kar je bilo za preživele roditelje do smrti izstradanih otrok še bolj boleče. Za vse, ki so kadarkoli poslušali zgodbe o potopljenih šotorih in v njih utopljenih dojenčicah in starcih, še toliko bolj neznosno. Veliko ljudi prav tako ne ve, kaj so doživljali Slovenke in Slovenci v Gonarsu in Monigu, v Mauthausnu in Ravensbrücku, Neugammu in Dachauu. In zato so umetniški utrinki, kot je poezija Kulisiewicza, tako zelo pomembni. Ker govori o žrtvah in pregnanih, govori tudi o anonimnih izgnanih in pobitih judovskih družinah iz Prekmurja, odpeljanih in zadušenih sorodnikih gorenjskih dezerterjev iz nacistične vojske, ki so namesto nazaj na rusko fronto odšli v partizane. Govori o materah nedoletnih otrok s Koroške, materah, ki jih poznamo iz Lipuševe pripovedi Gramoz, materah, »ki so stale bose na apelih« in katerih življenja so se končala na »proizvajališčih smrtne robe ... s strelom v tilnik« ...

Ker je take in podobne literature še vedno zelo malo, ker so pričevanja na pol pozabljena, so koncerti, kot je ta, ki si ga je zamislil Jani Kovačič, toliko bolj dragoceni. Podobno kot koncert skupine Galina Glasba za Ravensbrück je tudi njegov Orfej iz pekla nepozaben in nadvse dragocen spomin na zločine, ki še vedno iščejo svoje pravo ime.