In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku / Razstava na ogled do 15. septembra

Od 21. junija do 15.9. je v  preddverju Velike čitalnice NUK na ogled razstav In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku, ki sta jo pripravila dr. Luka Vidmar z Inštituta za literaturo in literarne vede ZRC SAZU in dr. Sonja Svoljšak iz NUK.

V NUK so na ogled knjige, ki so bile podvržene cenzuri in ki so bile natisnjene med 15. in 18. stoletjem. Na rimski indeks (Index librorum prohibitorum) sta v zgodnjem novem veku prišla tudi protestant Primož Trubar in katolik Janez Ludvik Schönleben.

Na cenzuro običajno gledamo kot na nekaj slabega, toda v resnici – in naj se to sliši še tako cinično – je skoraj neizogibna, meni dr. Luka Vidmar. O cenzuri v takšni ali drugačni obliki začne razmišljati sleherna oblast in nesmiselno se je slepiti, da ne obstaja tudi zdaj, meni Vidmar, znanstveni sodelavec z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Na preteklost pogosto gledamo skozi prizmo 20. in 21. stoletja, kar je napačno, nadaljuje. Cenzura v 16. ali 17. stoletju je bila načelno res stroga, ni pa bila orodje totalitarne države, ki tedaj še ni mogla obstajati: kdor si je res želel priti do del, uvrščenih na seznam prepovedanih knjig, mu je to uspelo. Predvsem je šlo za peščico premožnih izobražencev, ki so spremljali knjižno produkcijo nasploh in si mnenja o vsem napisanem izmenjevali v razvejeni dopisovalski mreži – tim. res publica litteraria ali »republika književnikov« (o čemer je Luka Vidmar pisal že v svoji odmevni in pozneje tudi v angleščino prevedeni knjigi Zoisova literarna republika: vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov)...

Še več o razstavi in o (ne)koristnosti cenzure si lahko preberete v ZRCalniku.

Prijazno vabimo k ogledu razstave!