Iskanje Magdalene - razstava o slovenskih misijonarjah v Indiji / Na ogled do 10. septembra

Spoštovane, spoštovani!

Vsakdo, ki danes prestopi prag znamenite hiše matere Tereze v Kalkuti, bo v razstavni sobi, ki prikazuje življenje ene največjih humanitarnih ikon 20. stoletja, zagledal še obraz Betke Kajnč – ženske, rojene v Veliki Nedelji blizu Ormoža, ki je leta 1928 mlado Agnes Gonxho Bojaxhiu pospremila v Indijo kot še ena bodoča loretinka. Kdo je bila ta ženska, ki je v Indiji kot sestra Magdalena preživela preostalih 57 let, ne da bi se enkrat samkrat vrnila v rodno deželo, se je vprašala dr. Ana Jelnikar, znanstvena sodelavka Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, med enim svojih obiskov v Kalkuti.

Odgovori so predstavljeni na razstavi z naslovom Iskanje Magdalene; Betka Kajnč v Indiji, katere odprtje bo v petek, 18. maja, ob 17. uri v Beli dvorani Grajske pristave Ormož. Avtorica razstave jih je zbirala v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slovenske misijonarke v Indiji: pozabljeno poglavje v medkulturnih odnosih.

V Indijo je med letoma 1929 in 1970 iz Slovenije odšlo 12 žensk, a vsaka po svoji osebni poti, ni bilo nekega zbirnega centra. V bistvu sta se Betka Kajnč in Agnes Gonxho Bojaxhiu, tedaj 18-letnica albanskega rodu iz Skopja, srečali boljkone po naključju, in to v Zagrebu. Betka Kajnč je bila takrat že v 36. letu, zato jo je mama Agnes Gonxho Bojaxhiu poprosila, naj skrbi za njeno hčer.

V Indiji sta se njuni poti čez nekaj let razšli, sprva sta obe delovali v Kalkuti, potem pa se je Betka Kajnč, tedaj že posvečena v sestro Marijo Magdaleno, odpravila v odročni del bengalskega zaliva na delti Gangesa, kjer je v kraju Morapai odprla dispenzarij, nekakšno bolnišnico za najrevnejše. Ana Jelnikar je na sledi za Betko Kajnč stopala po njenih stopinjah od Kalkute do Morapaija, šla je tudi v Asansol, rudarsko mesto na meji med državama Bengal in Bihar, kjer je sestra Magdalena delovala zadnjih štirinajst let svojega življenja, dokler ni leta 1982 umrla, stara 92 let.

Ženske, ki so odhajale na misijonsko delo v Indijo, so bile daleč od kakšnih zaostalih tercialk, kar se včasih po krivici pripisuje redovnicam, temveč so bile skorajda neke vrste avanturistke, pogumne in neodvisne, ki so lahko v novem okolju preživele le z obilico prilagajanja. Za redovništvo so se številne odločile tudi po propadlih ljubezenskih zvezah in ko so spoznale, da družinsko življenje in vloga gospodinje preprosto ni zanje, poudarja Ana Jelnikar.

Razstava o Betki Kajnč ali sestri Magdaleni, ki se po letu 1928 ni niti enkrat več vrnila v rodno Veliko Nedeljo, saj je menila, da jo njeni bolniki potrebujejo ves čas, bo na Grajski pristavi v Ormožu na ogled do 10. septembra.

Še več si lahko preberete v ZRCalniku.

Vabljeni!