Dr. José Manuel Costa-García, gost Inštituta za arheologijo še do konca aprila
V Slovenijo je v začetku marca prispel španski arheolog dr. José Manuel Costa-García, ki predava na Univerzi v Salamanci, kot raziskovalec pa se ukvarja predvsem z vojaško arhitekturo iz dobe rimskega imperija. Je tudi pobudnik za ustanovitev iniciative Romanarmy.eu, o kateri je 13. marca predaval v Atriju ZRC.
V kratkem si bo ogledal ptujski grič Panorama, kjer je bilo na ozemlju današnje Slovenije eno najbolj znanih vojaških naselij v rimski dobi (poljudno je o tem pisala dr. Jana Horvat v knjižici, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu), toda pravi razlog, zaradi katerega se je odločil priti v Slovenijo, so izvedenci za daljinsko zaznavanje in predvsem zračno lasersko skeniranje oziroma LiDAR, zaposleni na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU. »Ko smo v Španiji na področju arheologije pred kakšnim desetletjem začeli uporabljati lidar, smo se učili od slovenskih strokovnjakov,« razlaga sogovornik. Brez sodobnih tehnologij si arheologije danes ni več mogoče predstavljati. »Izkopavamo manj, zato pa izvajamo več pregledov površine,« pravi. Delo na terenu je zato mnogo bolj usmerjeno, poteka na točno določenem območju. Kar seveda ne pomeni, da se ne morejo ob vsej sodobni tehnologiji in GPS tudi kdaj zgubiti, v smehu doda. In ves čas poudarja človeško plat svojega dela: kako pomembno je, da ekipa arheologov med terenskim delom naveže stik s krajevnim prebivalstvom. Pove zgodbo iz osrednje Španije: v odmaknjenih vaseh okoli mesta Burgos že sedem poletij zapored prihajajo raziskovat in končno lahko reče, da so z domačini prijatelji. Sprva so jih, podobno kot marsikje drugje – in seveda tudi kot arheologe v Sloveniji – sprejeli nezaupljivo, celo sumničavo. Ampak bolj so jih (in njihovo delo) spoznavali, manj so se jih bali. Zato je tako pomembno, da arheologi svoje delo predstavljajo javnosti; ne le, da upravičijo rabo proračunskih sredstev, temveč da se ljudi ozavesti o prednikih, o preteklosti, ki jo le tako lahko spoštujejo.
Raba sodobnih tehnoloških orodij arheologiji resda nekoliko odvzame romantičnega pridiha, ki še vedno vztraja kot stereotip. Po drugi strani pa po mnenju Costa-Garcíe prav zavoljo novih tehnoloških pridobitev živimo v za arheologe nadvse razburljivih časih, ko se z modernimi dognanji odpirajo vrata v neznano. Seveda pa tehnološke pridobitve same po sebi nič ne pomenijo, saj zahtevajo znanje in (človeško) inteligenco, ki povesta, kako se jih lahko uporabi. Ena zanimivejših metod, ki jo omeni, je določanje starosti za neorganske snovi (pri organskih najdbah se že desetletja kot najbolj zanesljiva uporablja datacija z radioaktivnim ogljikom). Poteka s t. i. luminiscenco – metoda je optično stimulirana, starost pa se določa z analizo kristalinskih delcev v prsti, ki vpijajo sončno svetlobo, če so na površju. Globlje kot so, manj je vpijejo, in na podlagi tega se lahko določi njihova starost. V rabi je že kakšnih deset let in pride prav pri najdbah, kot so okruški vojaških utrdb, žeblji, kovanci, vse, kar ni organskega izvora, pa so rimski vojaki puščali za sabo.
Arheologi vedno iščejo koščke sestavljenke. Bodisi z izkopavanjem bodisi z analizami izkopanega. »Zbranih je že dovolj podatkov, da bi se svojo celotno raziskovalno kariero lahko ukvarjal samo z njihovo obdelavo,« pravi José Manuel Costa-García. A zgolj gole analize in izsledki ne zadoščajo, treba jih je spraviti v nek okvir in iz njih splesti pripovedno nit. Zgodbe so pomembne in Rimljani so se tega zelo dobro zavedali, pravi sogovornik, bili so mojstri tega. Ni naključje, da je nemški zgodovinar in arheolog Theodor Mommsen Nobelovo nagrado dobil v kategoriji književnosti, sklene José Manuel Costa-García, tudi sam po dodiplomskem študiju – zgodovinar.
Fotografija ZRC SAZU