ARHEOLOŠKA ODPRAVA V MEHIŠKI DŽUNGLI ODKRILA DVE MAJEVSKI MESTI

Datum objave: 11. september 2014

*** Potem ko je bilo izgubljeno štiri desetletja, so arheologi ponovno odkrili najdišče Lagunita, na katerem je dobro ohranjena fasada v obliki žrela pošasti in več kamnitih spomenikov s hieroglifskimi napisi.

***Obe mesti, ki sta doživeli razcvet v pozni in zaključni klasični dobi (ok. 600 – 1000 n. št.), sta imeli več trgov, obkroženih s piramidalnimi templji in mogočnimi palačami.

*** Nenavadne posebnosti predstavljajo izziv za prihodnje raziskave.

V tropskem gozdu sredi polotoka Jukatana je arheološka odprava pod vodstvom Ivana Šprajca, z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), odkrila dve veliki majevski najdišči. Čeprav ne zelo daleč od modernih naselij Xpujil in Zoh Laguna, na jugovzhodu mehiške države Campeche, najdišči ležita v severnem delu neobljudene in težko dostopne Calakmulske biosfere.

Eno od obeh najdišč je v 70. letih prejšnjega stoletja obiskal ameriški arheolog Eric Von Euw, ki je dokumentiral več kamnitih spomenikov in spektakularno fasado z vhodom v obliki zevajočega žrela zemeljske pošasti, toda rezultati njegovega dela niso bili nikoli objavljeni. Njegove risbe, ki jih hrani Muzej Peabody Harvardske univerze v ZDA, so poznali nekateri strokovnjaki, točna lega najdišča, ki ga je Von Euw imenoval Lagunita, pa je bila neznanka. Potem ko ga je več raziskovalcev neuspešno iskalo, so ga pred nekaj tedni ponovno odkrili dr. Šprajc in njegova ekipa.

»Najdišče smo odkrili s pomočjo letalskih fotografij,” razlaga Šprajc. “Da gre za Lagunito, smo ugotovili šele, ko smo videli fasado in spomenike in jih primerjali z risbami, ki jih je napravil Von Euw, posredoval pa mi jih je avstrijski kolega in priznani strokovnjak za kulturo Majev Karl Herbert Mayer.«

Drugo najdišče, ki so ga odkrili med nedavno zaključenim terenskim delom, je bilo doslej povsem neznano. Njegova posebnost je več kot 30 čultunov (stekleničasto oblikovanih podzemnih prostorov, ki so služili predvsem kot vodni zbiralniki), med katerimi jih nekaj dosega globine do 13 m, zato so ga poimenovali Tamchén, kar pomeni »globok vodnjak« v jukateškem majevskem jeziku.

V dvomesečni terenski sezoni so s Šprajcem sodelovali geodet Aleš Marsetič, raziskovalec ZRC SAZU, arheologa Atasta Flores Esquivel in Octavio Esparza Olguín in arhitektka Arianna Campiani, ki opravljajo doktorat na Mehiški nacionalni avtonomni univerzi (UNAM), ter nekaj domačih delavcev.

Lagunita in Tamchén ležita v južnem delu obsežnega arheološko neraziskanega ozemlja v osrednjih jukatanskih nižavjih. Z izjemo Chactúna, velikega majevskega mesta, ki ga je Šprajčeva ekipa odkrila lani, ni bilo doslej dokumenitrano nobeno drugo najdišče na tem območju, ki se razteza na okoli 3000 km², med pokrajinama Río Bec in Chenes, v katerih sta bila v poznem in zaključnem klasičnem obdobju (ok. 600 – 1000 n.št.) v rabi istoimenska arhitektonska sloga.

Poleg igrišča za obredno igro z žogo in skoraj 20 m visoke tempeljske piramide so v mestnem jedru Lagunite številne masivne stavbe palačnega tipa, ki obkrožajo štiri večje trge. Najbolj impozanten element je bogato okrašena fasada z vhodom, ki predstavlja zevajoče žrelo zemeljskega božanstva. Tovrstni zoomorfni portali, z najbolj izstopajočimi primerki na najdiščih Chicanná, Hormiguero, Hochob in Tabasqueño, so značilni za stila Río Bec in Chenes. »Vse podrobnosti fasade v Laguniti, ki je zelo dobro ohranjena, smo natančno dokumentirali s tehniko tridimenzionalnega fotografskega skeniranja«, je povedala Arianna Campiani.

V Laguniti je bilo najdenih tudi 10 stel in trije oltarji, nekateri z dobro ohranjenimi reliefi, vključno s hieroglifskimi napisi. »Datum na Steli 2 ustreza letu 711 n.št., kar pomeni, da je Lagunita doživela svoj razcvet sočasno s Chactúnom, kjer smo lani prav tako našli spomenike z datumi iz 8. stoletja,« pravi epigrafik projekta Octavio Esparza. »Sodeč po dimenzijah stavb in spomenikih z napisi, je Lagunita gotovo imela pomembno mesto v regionalni politični hierarhiji, čeprav ostaja nejasno, v kakšnem odnosu je bila s Chactúnom, ki leži okoli 10 km proti severu.« Pomen Lagunite dodatno izpričuje velika gostota ruševin stanovanjskih objektov, teras, nizkih zidov in drugih naselbinskih ostankov v okolici.

Podobno impresivno je najdišče Tamchén, ki leži okoli 6 km severovzhodno od Lagunite: več trgov obkrožajo voluminozne stavbe, med katerimi je tudi piramida, ki ima dokaj dobro ohranjen gornji tempelj ter stelo in oltar ob vznožju, in akropola s tremi templji, razporejenimi okoli dvorišča. Tamchén je bil najbrž sodobnik Lagunite, vendar triadna skupina in površinska keramika kažejo, da njegova poselitev sega vsaj do pozne predklasične dobe (ok. 300 pr. n. št. – 250 n. št.).

Tako kot Chactún, bosta tudi najdišči Lagunita in Tamchén zelo zanimivi za prihodnje raziskave. Zoomorfna fasada v Laguniti ne preseneča, saj je Becán, največje mesto v pokrajini Río Bec, oddaljen komaj 15 km. Nepričakovana pa je prisotnost številnih piramidalnih templjev in spomenikov z napisi, torej elementov, ki so v regiji Río Bec redki. Obe najdišči sta bili zelo verjetno v glavnem zapuščeni okoli leta 1000 n. št., tako kot druga mesta v majevskih nižavjih, toda nekatere stele so bile po prvotni postavitvi preoblikovane, pri drugih pa so bile najdene poklasične daritve. Ta dejstva nedvoumno odsevajo kontinuitete in prelome v kulturnih tradicijah, njihov pomen za razumevanje politične geografije in zgodovine območja pa bo treba šele pojasniti.

Dodatno zanimivost predstavljajo nekatere posebnosti, doslej neznane drugod na območju Majev. Dva oltarja v Laguniti imata nenavadno žebljasto obliko. Tretji je pravokoten in ima serijo glifov Ajaw s koeficienti, ki se očitno nanašajo na zaporedne zaključke k'atunov (20-letnih koledarskih obdobij); takšni zapisi so običajni v kodeksih, ne pa na kamnitih spomenikih. Medtem ko so hieroglifska besedila praviloma zapisana v parnem številu kolon, ima Stela 2 v Laguniti tri kolone, datum dolgega štetja pa ni popoln. V Tamchénu so desetine čultunov posejane na dveh trgih v mestnem jedru; čeprav jih je nekaj porušenih ali zapolnjenih z materialom, ki se je nakopičil skozi stoletja, so nekateri še vedno globoki 10 m in več. Čultuni so sicer zelo pogosti na majevskih najdiščih, toda posebnost Tamchéna so njihove globine in velika koncentracija v samem upravnem in ceremonialnem središču nekdanje naselbine. Šele prihodnje raziskave na obsežnem arheološko neznanem ozemlju proti severu utegnejo razkriti, ali so bile tovrstne značilnosti, ki se za zdaj zdijo nenavadne ali edinstvene, pravzaprav običajne na širšem območju.

Kot nadaljevanje projekta Arheološko rekognosciranje v jugovzhodnem Campecheju, Mehika, ki ga vodi Šprajc od leta 1996, je tudi letošnjo odpravo odobril in podprl mehiški Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino (INAH), financirali pa so jo Ken in Julie Jones, s sredstvi iz njune KJJ Charitable Foundation (ZDA), podjetja Villas (Avstrija), Hotel Río Bec Dreams (Mehika), Ars longa in Adria kombi (Slovenija) ter Martin Hobel in Aleš Obreza.

Junija letos je bil južni del Calakmulske biosfere, kjer je večina danes znanih arheoloških lokalitet bila odkrita med terenskimi pregledi, ki jih je vodil Ivan Šprajc v zadnjih letih, vpisan v seznam Unescove svetovne dediščine kot mešano naravno in kulturno območje.