Izšel je Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

Čas reformacije ima za Slovence posebno obeležje. V tem obdobju korenini slovenska narodna identiteta, katere sestavini sta menda drznost in kljubovanje, v 16. stoletju se je v prvih slovenskih knjigah oblikoval tudi slovenski knjižni jezik. V kakšnem jeziku so pisali, katere napake so delali, kako so prevzemali besede iz tujih jezikov ali kovali bolj ali manj posrečene domače ustreznice - vse to je zdaj zbrano med platnicami zajetne knjige z naslovom Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je pravkar izšel pri Založbi ZRC.

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja sodi v kategorijo razlagalnih zgodovinskih slovarjev – eden tistih, ki nastajajo s pomočjo obsežne listkovne kartoteke, upoštevanjem digitalnih zbirk in občasnim skokom v kako drugo stroko, kadar je to potrebno zaradi boljše razlage. Je skratka eden tistih slovarjev, ob katerih se bo splošna javnost spraševala, zakaj ga potrebujemo, in kar je še bolj zaskrbljujoče, zakaj se za take stvari namenja davkoplačevalski denar.

Odgovor, da je Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja zanimivo čtivo, ki se bere kot leposlovje, kot kakšen zgodovinski roman (ali pa vsaj v kombinaciji s Kronosovo žetvijo Mojce Kumerdej, ki se dogaja tik zatem, v 17. stoletju, ki ga na Slovenskem zaznamuje protireformacija), jih najbrž ne bi zadovoljil. Poskusimo seči globlje: Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja s svojimi iztočnicami, med katerimi so tako besede, ki jih prepoznamo in razumemo na prvi pogled, kot tiste, ki jim pomen razvozlamo šele po  natančnem branju razlage,  pa tudi ta ga včasih ne more v popolnosti definirati, nazorno kaže, v kakšnem jeziku se je pisalo v 16. stoletju. Iztočnice so zajete iz zaključenega korpusa besedil protestantskih piscev, kamor med drugim sodijo pisci kot Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj, Adam Bohorič in seveda najpomembnejši ter vsakomur znani Primož Trubar. Jezikoslovci, ki so sestavljali slovar, so preučili vse njihove ohranjene knjige od Trubarjevega Katekizma iz leta 1550 do slovarja Hieronima Megiserja z naslovom Thesaurus Polyglottus iz leta 1603. Vmes so seveda Abecednik, Otročja biblija, prevod celotnega Svetega pisma, Hišna postila in sploh vse, o čemer smo se učili pri slovenščini, in tudi tisto, o čemer se nismo učili.

Prvi zvezek slovarja (A–D) vsebuje 3027 slovarskih sestavkov, od tega 2061 razlagalnih in 966 kazalčnih. Opisanih je 3414 pomenov iztočnic. Slovarski korpus predstavljajo vsa slovenska besedila ohranjenih natisnjenih del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja od leta 1550 do 1595 in slovenski del večjezičnih Megiserjevih slovarjev (1592, 1603). Temelj za izdelavo prvega dela slovarja je listkovni korpus (skupaj 3.169.000 pojavitev), v katerem je vsaka beseda sobesedilno prikazana v vsakokratni rabi.

Kako izčrpno in temeljito opravilo je sestavljanje takšnega slovarja, morda najbolje ponazori dejstvo, da pod okriljem različnih znanstvenih sestavov nastaja že od leta 1973, ko je bila ustanovljena Komisija za historične slovarje slovenskega jezika. Vodil jo je znani jezikoslovec, etimolog dr. France Bezlaj, člani pa so bili izbrani med sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU oz. ZRC SAZU in Filozofske fakultete. Prvi zvezek Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja – in naj vas raba besede »zvezek« ne zavede preveč, saj knjiga šteje več kot 700 strani - je tako nastal na podlagi t. i. listkovnega korpusa ali kartoteke, ki obsega 3.169.000 listkov, pripravljenih na podlagi fotografij ali fotokopij posameznih izvirnikov, kot piše v uvodnem delu slovarja. »Listkovni korpus smo v zadnji fazi dela dopolnjevali z digitalnim Korpusom 16 (https://fran.si/korpus16). Ta obsega prepise 45 knjižnih del na 12.945 straneh, pri tem delu, ki je potekalo v več fazah, pa je v prvi priskočilo na pomoč indijsko podjetje CyberData India, kjer so se ga lotili z metodo dvojnega prepisa. To pomeni, da sta dva prepisovalca prepisala enako besedilo, tretji pa je uskladil mesta, kjer je bil prepis različen. Več o tem zanimivem, nenavadnem projektu lahko preberete v ZRCalniku: https://zrcalnik.zrc-sazu.si/praznovanje-dneva-reformacije-letos-po-zaslugi-indijskih-strokovnjakov-se-lepse/.

Pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja so sodelovali: Majda Merše, France Novak, Jožica Narat, Andreja Legan Ravnikar, Kozma Ahačič, Alenka Jelovšek, Metod Čepar, Francka Premk; Ida Mlakar, Meta Kambič, Marija Jamar Legat, Olga Sterle, Milena Topolovec, Alenka Kreft, Eva Trivunović (in mnogi drugi občasni sodelavci in svetovalci).

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja torej ponuja edinstveno priložnost za skok v 16. stoletje, v mitski čas za Slovence, slovenstvo in slovenščino. S to knjigo pa je obdobje tudi nekoliko demistificirano: bralec kaj hitro ugotovi, da jezik, ki so ga pisali takrat, ni tako zelo drugačen od današnjega. Da bi se časovni popotnik zlahka sporazumeval s takrat živečimi Slovenci. Da so cele besedne družine, in to tiste osrednjega pomena za umevanje človekovega obstoja, skorajda nespremenjene – tako bi lahko rekli za »človeka« in večino besed, ki se tvorijo iz tega poimenovanja. Da so nekatere predmete, pojave ali živali tedaj poimenovali drugače, a nam še vedno docela razumljivo: za opico, denimo, je bil v rabi simpatičen izraz »afinja« (iz nem. die Affe). Po drugi strani pa »abačica« ni bila privrženka glasbene skupine Abba, kakor bi se komu zazdelo z danes tako popularnim jezikovnim ugibanjem, ampak predstojnica ženskega samostana pri nekaterih katoliških redovih, tudi opatinja, opatica. Da so se nekateri izrazi v skoraj pol stoletja umaknili drugačnim poimenovanjem, ki so označevala isti predmet ali pojem. Tako se je denimo zgodilo s trgatvijo, ki je v knjižnem jeziku nadomestila izraze »bandima«, »mandiba«, »mandiva«. In ko se že bliža čas trgatve in mladega vina: v 16. stoletju je bil v obtoku tudi imeniten izraz »bariglica«, ki je označeval manjšo točeno količino, nabiralec grozdov na trgatvi pa se je imenoval kar »berač«.

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja nam z natančno obdelanimi iztočnicami nič več in nič manj kot razkriva, kako se je naš jezik razvijal od 16. stoletja, ko je bil prvič natisnjen v knjigi, do danes. Kako so se besede rojevale in umirale, kako so se govorci oziroma pisci za ene hitro ogreli in so jih potem njihovi nasledniki hladnokrvno zavrgli ali nadomestili z novimi. »Ker je v slovarju popisana knjižnojezikovna dediščina naših prednikov izpred skoraj 500 let, ta predstavlja pomemben vir informacij tako za strokovno javnost kakor za splošne uporabnike, ki jih zanima, kdaj se je določena beseda v slovenskem knjižnem jeziku pojavila prvič in kakšni so bili njeni zgodovinski pomeni,« pravi eden od glavnih urednikov, dr. Kozma Ahačič.

Povedano enostavno, čeprav morda pretirano popreproščeno: Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja bi lahko primerjali z delom znanstvenikov, ki bi v laboratoriju iz v jantar ujetega komarja s kapljico dinozavrove krvi klonirali to prazgodovinsko žival. Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja je okno v preteklost, zaradi katere smo, kar smo.