Umetnost za skupnost

Umetnost za skupnost je naslov projekta, ki ga vodi Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU. Njegov namen je poiskati in evidentirati umetnine, ki so bile med letoma 1945 in 1991 ustvarjene za javne ustanove, kot so vrtci, bolnišnice, banke, uradi, železniške postaje, pa tudi tovarne, trgovine, restavracije, hotele in druge prostore, ki so bili del javne infrastrukture in namenjeni rabi skupnosti. Kot pojasnjuje vodja projekta, dr. Katarina Mohar, gre pogosto za danes morda že pozabljena, skrita ali celo uničena umetniška dela, ki so bila sestavni del likovne opreme veliko objektov javne infrastrukture. Celo takšnih, kot so hidroelektrarne, kar se danes sliši še posebej neverjetno. Kaže, da obveza o deležu investicije, ki bi ga investitor moral nameniti za opremo z umetniškimi deli, takrat ni bil uzakonjena, raziskovalci pa so potrdili, da se je v javnosti tistega časa o vprašanju veliko razpravljalo. Naj je res obstajal tak predpis ali pa je zakonodajalce prehitel razpad države, nič ne spremeni dejstva, da so v praksi tako ravnali in da so veliko večino novo zgrajenih ali preurejenih objektov v tistem obdobju opremili s posebej za to naročenimi in ustvarjenimi stenskimi poslikavami, tapiserijami, reliefi, kipi ...

V okviru projekta Umetnost za skupnost so doslej potrdili obstoj skoraj tristo takšnih umetniških del, sto so jih že popisali in objavili na spletni strani, obetajo pa si jih odkriti še nekaj sto. Kot je povedala Mohar, je (bilo) takšnih umetnin včasih res veliko, saj so tako oblikovali javni prostor. Obenem je šlo pri tovrstnih naročilih za podporo umetnikom in umetnostno vzgojo, kajti tako so omogočali stik z umetnostjo tudi tistim, ki jih pot sicer ne bi zanesla v galerije ali muzeje, tako pa so umetnine imeli priložnost občudovati na delovnem mestu ali med vsakodnevnimi opravki. Pri tem so prednjačila velika mesta, kot sta Ljubljana in Maribor, čeprav takšno likovno opremo najdemo malone povsod. Posebej pogosta je v turističnih krajih, industrijskih središčih in t. i. novih mestih, recimo v Novi Gorici, Velenju, Trbovljah, na Obali ... Veliko takšnih umetnin je še neodkritih in včasih se gre zgolj srečnemu naključju zahvaliti, da katere še niso bile za vedno uničene - tako se je zgodilo leta 2019, ko so nameravali porušiti poslopje Strojne tovarne Trbovlje, katere del je bil tudi sgraffito mariborskega slikarja Maksa Kavčiča v sejni sobi. S pomočjo strokovnjakov so ga v zadnjem trenutku, tik pred uničenjem, zaščitili, restavrirali in prestavili v bližnji Delavski dom. Ker umetnina ni bila evidentirana, akcija ni bila izpeljana na podbudo služb za varovanje dediščine, temveč šele po posredovanju peščice predstavnikov lokalne skupnosti. 

Raziskovalci projekta Umetnost za skupnost zato prosijo za pomoč vse, ki morda vedo za kakšno takšno sliko, fresko, tapiserijo, relief, kip ..., naj to sporočijo po e-pošti na info@umetnostzaskupnost.si ali v pismu na UIFS ZRC SAZU, Novi trg 4, 1000 Ljubljana. Komur je ljubše, lahko tudi izpolni obrazec na spletni strani projekta.

Na fotografiji: stenska poslikava Jožeta Horvata - Jakija v hotelu Termal, Moravske Toplice (foto Katarina Mohar)