Dediščina prve svetovne vojne: reprezentacije in reinterpretacije

Predmet raziskave bodo specifičnosti produkcije in ohranjanja spomina na Veliko vojno, zlasti v slovenskem delu Kraljevine SHS ter v italijanskih in avstrijskih deželah s slovenskim prebivalstvom. Zanimale nas bodo razlike v spominu, pogojene z različnimi položaji posamičnih držav (zmagovalke in poraženke), parcialnost in politika spomina, procesi in strategije ohranjanja spomina glede na razlike, protislovja in spornosti spomina.

1. Vojaški grobovi in spomeniki
V Kraljevini SHS so z javnimi spomeniki, postavljenimi z državnimi podporami, slavili srbske vojaške zmage, medtem ko je bil spomin na avstro-ogrsko vojaško tradicijo potisnjen v pozabo. Postavljanje spomenikov padlim vojakom različnih etničnosti je v Kraljevini SHS postalo sekularen ritual, ki je podpiral bodisi »uradne«, bodisi »subverzivne« politične vrednote. Eden od ciljev raziskave bo evidentirati spomenike padlim vojakom in preučiti, kdo in kdaj jih je postavil, in odgovoriti na vprašanji, kakšna so bila tolmačenja in zgodbe, povezane z njimi, kako in ob čigavem sodelovanju so potekale ob njih spominske komemoracije.
Spominjanje na vojno je po letu 1918 dobilo svoj najznačilnejš izraz v grobnicah neznanega vojaka. Njihovo središčno mesto v socialnem spominu je poudarjala lokacija v glavnih mestih držav, udeleženk vojne. Leta 1927 so tudi slovenski veterani začeli premišljati o taki grobnici. Pri izbiri lokacije so dali prednost Brezjam pred Ljubljano. Za izbiro je bil odločilen politični premislek, saj je bilo spominske svečanosti na Brezjah laže predstavljati kot apolitičen, zgolj versko-pietetni dogodek. Izbruh druge svetovne vojne je prekinil prizadevanja tako za postavljanje spominskih znamenj in za žalne slovesnosti, Pozabljen je bil celo načrt za spomenik neznanemu slovenskemu vojaku.
Eden od ciljev raziskave spomenikov padlim vojakom bo s pomočjo razpoložljivih virov preučiti simbolični pomen ideje o slovenskem spomeniku neznanemu junaku, kajti v vseh državah, kjer imajo tak spomenik, imajo enega samega in ta stoji v državni prestolnici.
 
2. Komemorativne prakse
Konec vojne je prinesel nove realnosti z novimi junaki in novimi pozabami. V raziskavi bo posebna pozornost namenjena komemorativnim praksam in praksam produciranja, a tudi spreminjanja spomina na začetek vojne, tako v Sloveniji kot po drugih delih nekdanje Jugoslavije.
Številne komemorativne slovesnosti v prvih povojnih letih so uporabljale izrazito izključevalne strategije in poudarjale njen državotvorni oz. narodotvorni vidik. Ritualne slovesnosti so zavestno gradile podobo monolitne države in pripadnika, ki se konstituira prav v odklonilnem odnosu do Drugega. Nacionalizacija prostora in ljudstva se tako zgodi v vseh štirih državah, v katerih so živeli Slovenci.
Raziskava bo tako usmerjena na razvoj ritualnih praks in spominjanj na vojno v vseh teh državah, in sicer tako na strategije večinskega naroda, oficialne, medijske in common sense diskurze kot na morebitne protistrategije slovenskega, manjšinskega prebivalstva.
 
3. Sodobne (re)interpretacije prve svetovne vojne           
Vse do leta 1991 je bila prva svetovna vojna v senci naslednje. Toda ta je po letu 1991 postala problematično zgodovinsko obdobje, ki naj bi »razdelilo Slovence«. K drugačnemu odnosu do spomenikov so prispevali tudi novi integracijski procesi v Evropi v devetdesetih letih, ki so poudarjali evropsko zgodovino in mednarodno sožitje.
Analiza novodobnih produkcij dediščine Velike vojne bo eno od pomembnih torišč raziskav predloženega projekta. V raziskavi bomo identificirali in preučili različne vidike, agende in vloge, ki jih imajo akterji in skupine v spreminjajočih se konstrukcijah socialnega spomina z ustvarjanjem takšnih dediščinskih infrastruktur na prostem. Vprašanje je, kako te dejavnosti in interakcije posredujejo izkušnje in spomine, ki jih zajemajo sodobni memoriali, in diskurze, ki posredujejo njihovo polifono (ali celo sporno) konstrukcijo.