Preoblikovanje spomina / Propaganda in komemoracija kot sestavni del I. svetovne vojne

Preoblikovanje podobe žrtve
Iskanje pomena Velike vojne se je začelo neposredno z izbruhom vojne. Izjemnost svetovnega spopada, široka paleta izkušenj in dogajanj je oblikovala, pregnetla in prevetrila življenja vojskujočih se narodov, posameznikov, družbe, cerkve ipd. Pri vzpostavljanju podobe žrtve je imela ključno vlogo propaganda, ki je manipulirala s smrtjo kot z vsakdanjo spremljevalko, ki ni bila več novica, temveč pričakovana, samo še glede na dolžino stolpca spreminjajoča se tiskovina, oblečeno v neskončne sezname padlih, ranjenih ali pogrešanih vojakov. Propaganda in njeno učinkovito operativno orodje tisk, sta pomembno vplivala na oblikovanje odnosa do smrti in do žrtev. Ta odnos so odslikavala pisma, kot malodane edina povezava med zunanjim (bojišče, zaledje, fronta) in notranjim (osebnim, intimnim, družinskim) svetom, vendar pod vplivom vcepljene avtocenzure na osebni ravni in vseobsegajoče cenzure na državni ravni. Poskušali bomo odgovoriti, kakšna je bila kvaliteta tedanje informacije, ki je vstopala v slovenske domove, kakšna je bila njena verodostojnost, s predpostavko seveda, da vloga medijev med vojno ni bila prvenstveno informativna, temveč deformativna, ker je bilo potrebno novice zastirati, zanikati ali samo proizvajati. Ta segment Velike vojne nameravamo spoznati tudi z analizo cenzuriranega materiala slovenskega izvora, osebnih korespondenc vojakov in civilistov, ujetih v mrežo cenzorskih uradov Avstro-ogrske monarhije in zbranega v obsežnem arhivskem gradivu Evidenzbüroja (hrani Kriegsarchiv, Dunaj). Vstop v notranje doživljanje tistih, ki so doživljali izgubo, se spoznali s smrtjo bližnjega, njegovega sodruga, žene, otroka, ipd. , nam bo osvetlil odnos do smrti, do njene podobe v predstavnem svetu tistih, ki so vojno doživeli, jo preživeli ali zaradi nje niso preživeli. Drugačne, nove, v mnogih predstavah še bolj nesmiselne žrtve, ki niso bile nikoli del kolektivnega slovenskega spominjanja (vkolikor o njem lahko sploh govorimo) na 1. svetovno vojno, je nenehoma »proizvajala« država, z nadzorom svojih državljanov, z omejevanjem njihovega vsakodnevnega (vojnega) ritma, z izumljanjem, izkrivljanjem in uporabo vsakovrstnih sredstev. To delo je opravljal Vojni nadzorno – obveščevalni urad (Kriegsüberwachunsamt, gradivo hrani Kriegsarchiv na Dunaju) in na podlagi analize rezultatov opravljenega dela tega urada bo mogoče dopolniti podobo vojne in njenih žrtev na Slovenskem. Slednje bi lahko bile potencialni narodni junaki, a so jim zgodovinske okoliščine (bojevanje na strani poraženca, drugi junaki in drugje) odvzele to možnost, in so ostali objokovani in žrtvovani le na osebni, intimni, v »najboljšem« primeru, na lokalni, vaški, pokopališki, s farnimi ploščami obeleženi ravni.

Opravičevanje žrtev
Tradicionalne oblike življenja in vojskovanja so prelomni dogodki I. svetovne vojne po eni strani zaznamovali z veliko mero ironije po drugi pa se prvič srečamo s sistematičnim razlaganjem pomena žrtev v katerem so odločilno besedo povzeli civilni mediji in vojaška in civilna propaganda. Propagandna besedila, plakati, posebne molitve, razglednice v tej vojni tudi v slovenskih deželah srečamo skoraj na vsakem koraku in do danes tega še ni nihče sistematično strokovno obdelal. Še nihče ni resno preveril kako velik vpliv na vojake in njihove svojce v zaledju so imela literarna in likovna propagandna sporočila. Za nas je ta problematika še dodatno zanimiva tudi zato ker so moč propagande prve “odkrile” sile osi, kar pomeni, da smo se Sloveci z moderno vojno propagando soočili od samega začetka vojne. Nemce in Avstrijce je prve zaskrbel odnos med vlado, dvorom in državljani in prvi so ugotovili, da s kolonizacijo nekaterih popularnih oblik komuniciranja lahko vsaj za določen čas pridobijo svoje podanike. Propagandne razglednice v vseh jezikih monarhije oz. Cesarstva so od vsega začetka začele prihajati na domove svojcev vojakov. Pri tem je šlo najpogosteje za združevanje poezije oz. priložnostnih rimanic in likovne umetnosti. Med Slovenci so med najbolj znani prizori iz del Hinka Smrekarja in Maksima Gasparija pri rimanicah pa avtorstvo v mnogih primerih sploh še ni znano. Dogajalo pa se je tudi, da so likovniki svoje risbe dopolnili kar z lastnimi verzi. Najboljši primer slikarja pesnika je gotovo Maksim Gaspari. Značilen slog najdemo tudi na Smrekarjevih igralnih kartah, pri katerih pa je ta “propagandist” na veliko presegel svoja pooblastila in se zaradi preočitne nacionalne simbolike znašel celo v zaporu.

Poveličevanje žrtev
Spopad velikih sil, ki je naznanil neslutene spremembe zemljevida Evrope, nacionalnih razmerij, novosti v znanosti je temeljito spremenil individualni in kolektivni princip dojemanja sveta in dogodkov (Svoljšak 1993: 263).
Romantični zanos ob začetku prve svetovne vojne, o katerem je avstrijski pisatelj Stefan Zweig zapisal:”Priznati moram, da je bilo v ozračju nekaj veličastnega, celo zapeljivega...navkljub svojemu sovraštvu in odporu do vojne ne bi bil želel zamuditi spomina na tiste prve dni” (Winter 1988: 165), je bil podkrepljen z učinkovitim mehanizmom vojaške propagande in cenzure, ki je obvladoval tisk ter kulturno, torej družabno življenje v mestih in na podeželju.

Cerkev in procesi duhovne mobilizacije
V našem odkrivanju, analiziranju in predstavitvi vpliva Cerkve na oblikovanje domoljubnih čustev nameravamo pregledati pastirska pisma ljubljanskega knezoškofa A. Bonaventure Jegliča, prispevke laikov in klerikov v aktualnem časopisju, zapise pridig in vizitacijskih poročil z različnih župnij. Prav tako bi nam lahko ponudila zanimiv vpogled v duhovno stanje tedanjega časa vsebina morebitne korespondence med duhovniki neposredno na fronti in njihovim škofom, zbrani zapisi, shranjeni v posameznih župnijskih arhivih, pobožna literatura tistega časa ter zapisana pričevanja ljudi, ki jih je prizadela vojna.

Zanima nas tudi, kako je prva svetovna vojna vplivala na religiozno imaginacijo in religijske manifestacije znotraj in izven doktrinarnih meja tradicionalnih cerkva? Katere oblike pobožnosti so bile najbolj pogoste med vojaštvom na fronti in med civilnim prebivalstvom v zaledju? Je mogoče zaslediti elemente poganskih verovanj združene s krščanskimi (katoliškimi) prvinami, ki so omogočile (spodbudile) nastanek specifičnih ritualov, novih mitov in legend?

Znano je, da je bil že desetletja pred prvo svetovno vojno v tradicionalno katoliških deželah močno razširjen kult češčenja svetnikov in Device Marije, ki se je okrepil po dogodkih v Fatimi leta 1917. Vnema za ljudske pobožnosti (kamor sodi tudi npr. trgovanje s svetimi podobami in opazen porast čudežev) je bila pogosto nenadzorovana, medtem ko je bila ponekod celo “nenadzorljiva” (Winter 2003: 63), kar je dopuščalo prostor nekonvencionalnim (folklorističnim) vsebinam verovanja. Spiritualizem (sicer povsem nezdružljiv z doktrinalnim krščanstvom) je bil denimo eden od poskusov psihološkega in fizičnega zbližanja z mrtvimi vojaki v onostranstvu, premostitev nasilno pretrgane komunikacije - ki morda niti med živimi ni bila več mogoča v jeziku tradicionalne teologije, kajti izkustva frontnih jarkov ni bilo moč popolnoma zaobjeti (pojasniti) s strogo racionalno (ali z vsakdanjo) terminologijo.

Poleg tega se sistematično lotevamo procesov žalovanja, njegovih vsebin, oblik in družbenih izrazov. Zanima nas aplikacija simbolov, religioznih oz. apokaliptičnih vizij v vseh sferah umetnosti, v dramatiki (gledaliških predstavah), prozi in poeziji, kakor tudi arhitekturi (spominska obeležja), slikarstvu, filmu in fotografiji itd. Pri tem ne bomo ločevali med zasebnimi (družina, sorodstvo) in javnimi kolektivnimi (posvetna in cerkvena društva) oblikami izražanja žalosti, (v krogu družin, različnih posvetnih in cerkvenih društev) ter rituali (komemoracije pred spomeniki padlim). In končno, skušali bomo rekonstruirati vpliv I. svetovne vojne na oblikovanje, poglabljanje ali preseganje razlik med tako imenovano visoko in popularno kulturo.