Etimološki slovar slovenskega jezika na znanstvenokritičen način prikazuje slovenske besede v diahronem prerezu, jih razporeja v družine, ugotavlja njihovo sorodstvo v drugih slovanskih in indoevropskih jezikih, jim išče pomensko motivacijo ter tako prispeva k spoznavanju zgodovine in predzgodovine ne samo naših bližnjih in daljnih prednikov, temveč tudi naše civilizacije.

Ob ustanavljanju slovenske Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je bila leta 1938 med njene prioritetne naloge vključena tudi izdelava etimološkega slovarja slovenskega jezika. Leta 1942 je Komisija za etimološki slovar slovenskega jezika s člani Rajko Nahtigal (predsednik), Fran Ramovš (tajnik), Anton Breznik in Ivan Grafenauer sprejela Ramovšev z 20 vzorčnimi gesli predlagani idejni načrt za slovar. Fran Ramovš je pred svojo smrtjo leta 1952 skrb za pripravo in izdelavo slovarja zaupal prof. Francetu Bezlaju, ki leta 1963 v poskusnem zvezku s 139 vzorčnimi gesli predstavi svoj koncept slovarja. Prve tri knjige Etimološkega slovarja slovenskega jezika so izšle 1976 (A–J, XXX + 235 str.), 1982 (K–O, 265 str.) in 1995 (P–S, XVI + 355 str., ISBN 86-11-14125-3) pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani in so razprodane. Na začetku osemdesetih let sta začela v Etimološko-onomastični sekciji Inštituta za slovenski jezik pri izdelavi slovarja sodelovati Marko Snoj (od leta 1981 dalje) in Metka Furlan (od leta 1983 dalje), ki delo nadaljujeta po smrti akad. Franceta Bezlaja leta 1993.

Vse štiri knjige slovarja imajo na skupno 1349 straneh 9728 gesel (prva 2229, druga 2328, tretja 2275, četrta 2896). Vse obravnavano slovensko in tujejezično besedje je razvidno v peti knjigi (Kazala), ki je izšla leta 2007. Bibliografija slovarja obsega več kot 1300 enot.